Drežniška koza (DR)

Drežniška koza je edina slovenska avtohtona pasma koz v Sloveniji. Najbolj je razširjena na območju Bovca, Tolmina in Drežnice. Pasma je kritično ogrožena, njen glavni rejski cilj je povečevanje populacije in preprečevanje parjenja v sorodstvu.

Pasma je dobila ime po vasi Drežnica. Živali te pasme so v preteklosti omogočale poseljenost odročnih krajev s težjimi razmerami za pridelovanje hrane. Stroge zahteve nekdanjih oblasti po omejitvi in celo prepovedi paše koz, so drastično zmanjšanje stalež koz, predvsem po drugi svetovni vojni. Nekaterim rejcem je uspelo ohraniti nekaj živali in s tem dragoceni del slovenske kulturne in naravne dediščine. Drežniška koza je izrazito pašna žival in zelo primerna za ekstenzivne pogoje reje.

Po namenu reje sta se v preteklosti, glede na lokacijo izvora, razvila dva načina reje- mlečni in mesni. Na območju Bovca so mlečne reje. Rejci tam ohranjajo tradicijo svojih prednikov in v določenem razmerju iz surovega, polnomastnega, kozjega, ovčjega in kravjega mleka izdelujejo značilen “bovški sir”. Drežniške koze v mlečnih rejah so bile bolj čvrste konstitucije in manj robustne. Vime je velikokrat precepljeno in neizenačeno z neizenačenimi seski. Pogosto je temno obarvano.

Na območju Drežnice redijo živali v mesnih rejah. Rejci imajo koze v planini od zgodnje pomladi do začetka zime in jih redijo izključno za prirejo mesa kozličev, zato odbirajo živali z večjo sposobnostjo vzreje kozličev v ekstenzivnih pogojih. Pripusti so sezonski in potekajo na paši v avgustu in septembru. Koze pri teh mesnih rejah imajo močno konstitucijo in močne kosti ter so morda bolj robustnejše. Mladiče odstavijo spomladi pred odhodom tropov v planine. Zaradi dolge pašne sezone rejci nimajo veliko stika z živalmi, kar se odraža v njihovem bolj živahnem, skoraj divjem temperamentu. Vime pri teh kozah, ki jih ne molzejo imajo majhno vime in ima kratke seske.

Obarvanost koz je zelo raznolika. Prevladujejo temneje obarvane živali; črne (ena tretjina populacije), sivočrne (po domače poimenovane zelene), črne z belimi lisami po glavi in trupu (golobaste) ter črne in sivočrne z rožo na čelu (zelena plista). Pojavljajo se tudi rjave, rumenorjave, črnorjave (sajaste) in bele s črnimi lisami (pirnjaste ali blekaste). Nekatere živali so po grebenu hrbta in stegnih porasle z daljšo dlako (cimbasta). Za samce in nekatere samice je značilna močno razvita brada. Na vratu se pogosto pojavljajo zvončki. Rogovi pri kozlih so veličastni, saj lahko dosežejo v dolžino tudi en meter. V večini primerov so rogate tudi koze. Koze so težke od 40 do 60 kg in imajo višino vihra od 60 do 70 cm. Kozli tehtajo od 50 do 70 kg in imajo višino vihra od 65 do 75 cm.

Drežniško kozo odlikujeta odpornost in odlična prilagojenost na skromne pogoje reje. Pasma je sezonsko poliestrična. Povprečno število rojenih kozličev na kozo na gnezdo je 1,3 pri mlečnih rejah in 1,0 pri mesnih rejah. Koze, ki jih molzejo dosegajo mlečnost 360 kg mleka v laktaciji s 4,5 % mlečne maščobe in 3,4 % mlečnih beljakovin.